VZPONU sledi PADEC
Iz leta v leto več tekmovanj, izboljševanje rezultatov, organiziranje prireditev, (vmes pa še stečaj podjetja s 300 zaposlenimi, v katerem sem bil predsednik sindikata), organiziranje gorenjsko- ljubljanskega rekreativnega pokala...kupi papirjev, členi, razprave.
Trčil sem v zid. Vsega se je nabralo preveč, vsega sem bil sit. Ljudi, členov, papirjev, tekmovanj...edina rešitev je bil umik v ilegalo. Skoraj dobesedno!
Leto 2001 je bilo krizno. Aprila sem šel na tek v Mekinje, misleč, da mi bo pri teku v naravi steklo. Ko sem se po 300 m teka spraševal, kaj počnem tukaj, sem si vseeno rekel, da en krog (5 km) bom pa že naredil, nato pa odstopil. Jok, brate! 3 km sem se silil, nato pa odnehal. Poslušal sem nasvete svojega strelskega kolega Aleša in vse začel na novo. Počasi, brez obveznosti, kadar in kolikor mi paše. Hoja, tek, opazovanje narave, poslušanje ptičkov... in nobenih papirjev, nobenih členov več. To je bila edina pot, brez bližnjic ali siljenja z glavo skozi zid.
Septembra sem potem nastopil na domačem teku na Ratitovec, pa oktobra na domačem krosu v Selcih ter LM 21-ki (1:23:30). V spremenjenih razmerah je bilo več narave, hribov...stvari za užitek!
Počasi sem se vračal, a vsakomur lahko povem, da situacije, ko se znajdeš v slepi ulici, ne moreš reševati na silo in na način, ki te je do tega pripeljal. Potrebne so korenite spremembe miselnosti, več sproščenosti...predvsem pa času čas. Morda na prvi pogled to izgleda kot korak nazaj, a čas pokaže, da temu ni tako.
V naslednjih letih sem spet dobil veselje do tekmovanj, a sem jih obdržal v nekih razumnih številkah.
Sem se pa pričel počasi spogledovati z daljšimi razdaljami: morda bi bil čas za kak maraton...
Ni komentarjev:
Objavite komentar