sreda, 23. marec 2011

Pain

Bolečina. Musklfiber.
Ha. Sem mislil, da starega znanca ne bom več srečal. Da je zgodovina. In res, resnega musklfibra nisem imel že par let.
Kaj sploh je musklfiber, kako in zakaj do njega pride, kako bi se ga dalo preprečiti oz. ga olajšati? Prebiram, pa si raziskovalci niti danes še niso enotni. Obstajajo različna mnenja, a enotno je le eno: "zapoznela mišična bolečina", ki se pojavi šele 24 ur po telesni aktivnosti in doseže vrhunec po 48- 72 urah, je posledica prekomerne dejavnosti, nečesa, kar telo ni vajeno in najlaže se mu izognemo z  redno vadbo in zmernostjo.
Več o tem  tukaj!
Ogrevanje in musklfiber!

Ponovno srečanje
Pa se mi je zgodilo. Unikatno. Ne kot posledica telesne aktivnosti same ampak kot posledica hudih krčev, ki so me spremljali lep kos opravljene ture. Krči so nekaj, česar se od mojega prvega SAM-a 2005 najbolj bojim, vsake toliko časa me kje rahlo opozarjajo, navadil sem se že, da imam na daljših tekih s sabo slanico, a tokrat sem na vse skupaj pozabil...
Če pogledam nazaj, mi postane jasno, da za soboto nisem naredil prav veliko, da bi se izognil krčem: mislim celo, da sem zadevo podcenjeval (prav tako, kot takrat SAM). Prva opozorila sem začutil že pred KT2...Da bi le kaj koristnega odnesel!
Pa zaradi bolečin nisem obtičal na kavču. Je prelepo vreme in narava čudovita. V nedeljo dopoldne 1,5 ure na izy, popoldne 1 uro 20 min. Ponedeljek 1uro 15 min, torek isto. Vse v klanec, vse na izy. Danes pa malo hitreje, s Prtovča čez Poden na Ratitovec (ne morš verjet, sem zaspal na klopci v majici s kratkimi rokavi za dobre pol ure), pa na Razor nazaj.
Tako kot pravi o tem Arthur Lydiard: pričakujete lahko tudi nekaj težav: bolečine okrog kolen, boleče trebušne mišice in seveda boleče mišice nog. Če vas bolijo kolena, skrbite, da bodo ves čas topla, posebej jeseni in pozimi, trenirati pa nikakor ne nehajte ob prvem neugodju. Tudi boleče mišice nog najbolje pozdravite tako, da - morda nekoliko lahkotneje- trenirate naprej. Zaradi dolgotrajnega silovitega dihanja in teka navzdol lahko bolijo trebušne mišice. Nikar ne mislite, da se je lahko navaditi na vzdržljivostni tek. Za nekatere pomeni hudo preizkušnjo, toda vsak, kdor trenira redno in vztrajno, na koncu spozna, da lahko z dokajšno lahkoto neprekinjeno teče tudi 30 km...
Čeprav nas strokovnjaki že približno 100 let učijo, da so krči posledica dehidriranosti in izčrpanja elektrolitov, pa nam novejše raziskave  (klik) ponovno dajo vedeti, da v resnici zelo malo ved(m)o...

sobota, 19. marec 2011

Premagovanje samega sebe

Sv. Andrej nad Zmincem, 19. marec 2011 ob. 8 uri zjutraj.
Nobene prave toplote, oblačno vreme in trop čudakov (brez zamere!), zbranih za 1. dejanje Slovenske treking lige 2011- Škofjeloški treking. V glavnem znane face. Čas do štarta ULTRA kategorije izkoristimo za debato, čekiranje zemljevidov in opisa trase ter (teoretično) iskanje optimalne poti. Ob 9. uri smo se ultraši zapodili po trasi, kot da nam je cilj prvi hrib, čeprav je temu sledila grapa...pa spet hrib...in tako naprej. MZ je nameril 1850 višinskih metrov vzpona...Trasa pa dolga, tudi "pentljica" je bila kar konkretna...a ne toliko, kot je na prvi ogled presodil Janez in je potem zapadel v dolgove (4 pijače za hitrejše od 4 ure), ki pa mislim, da jih je poravnal na licu mesta.
Po prihodu v cilj nas je pri Ruparju čakal odličen golaž s polento in analiza trase ter dogajanja na njej, predvsem razlike med teorijo pred in prakso med tekmo. Ja, rezultate trekingov poleg teka kroji tudi orijentacija.

Moj prvi
Zame je bil današnji treking nekaj posebnega. Prvič sem bil na kaki treking tekmi.
S traso sem opravil v duetu z JanezomU. Nama je šlo kar dobro, "cokla" so bili pa ponovno krči, ki so me začeli opozarjati že prav kmalu, na vzponu (ah, ti klanci) proti Črnemu vrhu me je pa kar "odstriglo". Rešitev se je našla v Janezovem ruzaku, sol je kmalu izboljšala stanje. V nadaljevanju nama je to vzelo (po oceni) 10- 15 min, a naju je končni čas 4 ure 36 min pripeljal na 8 in 9 mesto. Zadovoljen!
Danes sem premagoval samega sebe, je pa to v družbi veliko lažje. Ob prijavi nisem niti pomislil na kaj drugega, kot da se prijavim za ultro, a danes po tekmi me je obšlo, da bi bila morda ob moji količini treninga bolj primerna pohodniška kategorija...
Golte ja, Golte ne?? Ultra, pohodniška??? To so sedaj vprašanja.

Čestitke
trekerjem v vseh kategorijah in seveda organizatorjem za izpeljano tekmo!

petek, 18. marec 2011

Tudi rekreativci si postavljamo različne cilje

Vrhunski športniki imajo vedno pred sabo neke cilje. Imajo določene tekme kot vrhunec tekaške sezone. Temu prilagodijo svoje plane treningov. Ti potekajo po ciklusih in svoj vrh naj bi dosegli prav na dan tiste najpomembnejše tekme. Dan D prinese veselje ali razočaranje. Sledi obdobje analize in počitka, potem pa spet jovonanovo, do naslednjega cilja.
Tudi velik del rekreativcev se obnaša enako, npr. za cilj si postavijo tainta maraton in svoje treninge podredijo temu cilju, skladno s svojim teoretičnim znanjem o treniranju.
Cilj je lahko tudi drugačen: tekač nima nobenega plana tekmovanj, a si kljub temu želi biti dober na tekmah, ki se jih bo v nekem obdobju udeležil. Za tekme se bo odločal sproti, ko bo čutil, da je dobro pripravljen, cilj pa si postavi rezultatsko, npr. sposobnost preteči 10 km v času 36 min. Tudi tak tekač ima obdobja "sistemskega", načrtnega treniranja in obdobja počitka.
So pa tekači (v to skupino že nekaj let sodim tudi jaz), ki običajno rečejo, da nimajo nobenega cilja. Malce naveličani dirkanja, stalno aktivni, brez vrhuncev, a tudi nikoli "povsem zanemarjeni". A tudi tu vendarle mora obstajati neki cilj oz. motivacija, da ostajajo na sceni. Biti v stalni relativno dobri kondiciji, biti kadarkoli sposoben preteči (na primer) PST, ali pa traso GM 4o, kakor komu ljubo. Le en problem je v tem: nikoli ni bistvenih odstopanj, torej tudi ni napredka. Konstantno povprečje. No ja, temu lahko rečemo problem ali pa tudi ne. Če se tega enkrat zaveš in ti postane problem in če imaš dovolj volje in/ali novega zagona, zapustiš to skupino tekačev in se preseliš v eno zgoraj omenjenih...

petek, 11. marec 2011

Črpalka

Včasih kak droben dogodek ali bežno srečanje deluje na nas asociativno in nam da povod za razmišljanje, prebudi se radovednost...

Dogodek
Vsake toliko časa me pot zanese v kako lekarno (tako tudi danes), običajno priložnost izkoristim še za merjenje krvnega tlaka. Sistolični je pri meni stalno rahlo povišan, diastolični pa nizek. Današnje izmerjene vrednosti niso prav nič odstopale, 143/73. Lekarnar pregleda izpis, "ja, zgornji je res malce visok, če piješ več vode, se ti lahko kmalu spusti..." in mi vrne listek. Čez čas pa očke na peclje, mi ponovno vzame listek: "koliko je utrip...46...kaj takega pa takole sredi popoldneva še nisem videl...a si ti kak hud športnik??"
Jaz pa: "Hud ne, športnik pa ja."

Že brskam
Normalen srčni utrip pri odraslem človeku je čez dan 60- 100 udarcev na minuto, ponoči je nižji.
Na netu se dobi veliko o krvnem tlaku in o srčnem utripu. Veliko je o vzrokih, nevarnosti in preprečevanju oz. zdravljenju visokega krvnega tlaka. Veliko je tudi o normalnem srčnem utripu, o utripu v mirovanju in gibanju ter o znižanem srčnem utripu športnikov.
Danes pa sta mojo pozornost pritegnila predvsem dva:
  1. Prvi govori o stresu in boleznih srca ;
  2. Drugi je obsežni članek o srčnem utripu v mirovanju , objavljen lani oktobra na Tekaškem forumu (članki).

sreda, 09. marec 2011

Pohodniški profil

Z avanturizmom trekinga sem se spogledoval že prej, ko slovenske lige še ni bilo, ko so naši trekerji hodili na hrvaško treking ligo. A takrat "ni bilo časa". V ospredju so bile druge stvari. Druga tekmovanja. S tekom na daljše razdalje sem se začel šele soočati. Spet sem iz leta v leto povečeval število tekmovanj. Tudi zadnja tri leta, odkar je organizirana Slovenska treking liga , "ni bilo časa".

Zdaj?
Ja, verjetno zdaj.
Ko sem se, naveličan klasičnih tekmovanj, znašel na razpotju, je sledilo vprašanje: kam naprej? Zadevo je treba popestriti. Podprt z mnenji nekaterih kolegov, da "bi bila to zame prava stvar" ter z dejstvom, da zadnje mesece v svojih tekaško- pohodniških izletih "v divjini" prav uživam, je padla odločitev! Pa ne odločitev, da bom letos tekmoval v ligi, pač pa odločitev, da bom tu pa tam šel na katerega od trekingov STL. Pa tako lepo pade v kontekst mojega projekta spoznavanja Slovenije na dveh nogah!

Prvi korak
Prvi korak je bil prijava na Škofjeloški treking . Po eni strani mi je zelo blizu, a po drugi strani dovolj daleč, da je že izven "mojega območja". Nikoli prej nisem hodil tod.
V priprave sem sedaj vključil tudi teoretično spoznavanje lige, pravil...da se bom vedel obnašati. Nekaj novega zame, itaq. Potem bomo pa že videli, kako in kaj.

Kakšen je vaš pohodniški profil?
Na spletni strani lige sem med zanimivostmi naletel tudi na tole . Možnosti za enostavno predalčkanje ni, torej nekje v območju 90% med črkami B,C in D, vsakega po malo. 


 

nedelja, 06. marec 2011

Gorski teki

Čeprav sedaj rad poudarjam, da sem tekač in ne gorski kolenogrizec, je bilo moje ukvarjanje s športom vseskozi tako prepleteno z gorskim tekom, da si zasluži posebno mesto.
Moja prva (rekreativna) tekaška tekma je bil gorski tek!
Prvo tekaško leto sem tekel na petih tekih, vsi gorski!
Tudi drugo leto je bilo 9 od 11 tekem gorskih...in tretje leto 9 tekov, sami gorski...
Ravninske teke sem začel teči šele, ko sem se odločil, da grem še kam drugam...takrat sem se odločil za primorski pokal.
Gorskih tekov sicer ne maram. Morda so se mi takrat zasrali. Rad imam naravo in hribe (ne visokogorje), a gorski teki so eno samo (nepotrebno) matranje. Jaz itak nikamor ne pridem, klance čutim, preden jih vidim in začnem hoditi. Klik v glavi, pa je teka konec. In me prehitevajo cele procesije. Potem je problem menjavanje ritma, da še v ravnino komaj zlaufam.
Zanimivo, glede na to, da živim med hribi. Če hočem trenirat ravnino, mi ostane edino (nevarna) glavna cesta, za klanec pa grem samo iz stanovanja pa naravnost v breg. Saj to letos (2011) zaenkrat tudi kar vztrajno prakticiram. V dobrih dveh mesecih sem na asfaltu pretekel (po oceni) 5% vseh kilometrov, ostalo vse po okoliških hribih od Soriške planine prek Ratitovca do Jošta...
Pa da se neham ukvarjati sam s sabo...
Na strani  Združenja za gorske teke     je napisanega zelo veliko o gorskih tekih, poleg sprotnih informacij zavihki razkrivajo marsikaj zanimivega o zgodovini gorskih tekov, organiziranosti, tekmovalnih sistemih, pravilih in mejnikih...zavihek zanimivosti pa o treniranju gorskega teka itd.
Priporočeno branje!