petek, 29. julij 2011

Okrogle številke

Julij mineva v znamenju okroglih številk:
  • 10 x sem tekel začetek meseca na dopustu v Vrbniku;
  • 10 x sem vstal zjutraj pred službo in šel za dobre pol ure tečt;
  • 30 x sem tekel v juliju do današnjega dne. Bili so dnevi, ko nisem tekel, a so bili tudi dnevi, ko sem tekel po dvakrat;
Nenavadno obnašanje, kaj mi neki je??

četrtek, 28. julij 2011

Motivacija

Vsak ima svoje razloge, zakaj je pričel s tekom. O tem je bilo že kar nekaj napisanega,  Tekaški Forum ima temo, v katero člani lahko vpisujejo svoje razloge, zakaj so se podali na tekaško pot.
Druga stvar je motivacija, ki tekača žene naprej, da v teku vztraja, da nekateri vsak dan, večina pa bolj poredko (nekajkrat tedensko), a vendarle redno obujejo superge in gredo odtečt svoje kilometre. Tudi motivacija ima svojo temo na TF...
Napisanega je že veliko, zato bom karseda kratek...ko se že ukvarjam s knjigo Ultramaratonec Deana Karnazesa, bom navedel le par citatov, razmišljanj o začetkih in motivaciji:

  • Moja filozofija glede vadbe in treninga sledi načelu, da moraš to, kar počneš, ljubiti. V nasprotnem primeru vse skupaj doživljaš kot eno samo garanje in ne vztrajaš prav dolgo...Izbrati si morate nekaj, česar se boste veselili in kar vam bo predstavljalo strast.
  • ...Jaz pri teku vztrajam zaradi občutka pustolovščine...Če zagledam kaj zanimivega, se ustavim in se razgledam. Srečujem se z divjimi živalmi, gledam vzhajajočo luno, čutim, kako pada temperatura in narašča vlaga v zraku. Pogovarjam se z ljudmi ob poti. Večina je prijaznih in moja čudna navada v njih vzbudi zanimanje. Nekateri mi mahajo, ko se peljejo mimo, drugi trobijo in mi kažejo "enoprste" znake.Vse to se mi zdi vznemirljivo, je kot potovanje v divjino. Ko sem potopljen v pustolovščino, ni nikoli dolgočasno.
  • Zame je motivacija nekaj, kar zahteva samodisciplino in predanost. Zagotovo pridejo dnevi, ko se mi ne da vstati s kavča. A se prisilim...nekaj, kar lahko pomaga, je to, da imaš pred sabo cilj, recimo bližajočo se tekmo. Če vam to pomaga, se lahko prijavi še kak vaš prijatelj. Tako boste imeli partnerja za trening...
Velika prednost pa je že v tem, če imaš podporo svoje družine, Dean jo vsekakor ima.
Na lep primer družinske podpore, pravzaprav celega družinskega projekta, pa smo naleteli včeraj, ko je Nejc nadvse uspešno opravil z najvišjimi vrhovi naših treh gorskih skupin...Slovenski Alpski Trio.

ponedeljek, 25. julij 2011

Te prime, pa te mine

Jutranji tek

Zadnjič sem se nekaj hvalil, da sem vpeljal jutranji tek. Zadeva je izgledala tako, da sem vstal malo čez peto uro zjutraj in "skočil" na 250 m višjo Hujsko ter po drugih poteh nazaj. Intenzivnih dobrih 30 minut.
Že takrat sem vedel, da to ne bo trajalo dolgo, morda do takrat, ko bo zjutraj še dovolj svetlo. Nočno potikanje po tistih koreninah pred službo ni varno. Iti na prometno cesto še manj. Atletska steza je v tem času še nedostopna (ključavnica), ne bi rad lezel kje čez ograjo.
Poleg tega je zadeva vezana tudi na službo. Danes sem spet vstal malo čez pet, odločen, da odtečem svoj hribovski krog. Pa sem se spomnil, da grem v službi zmontirat eno kuhinjo. Spet cel dan, pa bogve, v katerem nadstropju, koliko stopnic...za to rabim energijo, ne smem se že pred službo skurit. In sem šel nazaj spat, še za eno uro. Še dobro, po rekordnih 2145 stopnicah prejšni torek je bila tokrat računica sledeča: 22X65= 1430. Tistih vmesnih, kar je pod 1000, sploh ne štejem več...
Tako sem v juliju do sedaj šel na jutranji tek 7x. Danes sem se potem, ko sem prišel domov, odvlekel na počasen 40 minutni tek, brez kakšne posebne živahnosti.

sobota, 23. julij 2011

Ultramaratonec

Tema, o kateri sem že besedičil v svojem drugem spletnem dnevniku , potem, ko sem ponovno prebiral knjigo Ultramaratonec, pa mi stalno vzbuja nove misli, dodatno podkrepljene v aktualni temi "ultra treningi"  na Tekaškem forumu...
Ultra tek pri nas je v vzponu, precej po zaslugi Tekaškega foruma. Kot sem tudi že sam večkrat zapisal: če ne bi bil na TF, ne bi vedel, da pri nas (razen Dušana) še kdo počne kaj podobnega. Naši ultraši tudi v mednarodnem merilu dosegajo zavidljive rezultate...
V zadnjih letih sem se ravno toliko dotaknil ultra scene, da večino naših ultrašev poznam (ponosen na to!), z nekaterimi smo skupaj pretekli kar nekaj kilometrov. Nekateri od njih so "pravi ultraši s srcem in dušo".
Leta izkušenj, opazovanje dogajanja, pogovori s sotrpini in sedaj še prebiranje "Ultramaratonca" z drugega zornega kota so me pripeljali do ugotovitve, da pravi ultraš vendarle ne more biti vsak. Naj si pomagam s citati iz knjige:
  • Tekači so pravi ljudje. Ne tečejo zaradi denarja ali priznanja, to počnejo iz strasti...Ultratekači gredo še stopnjo više. Trening za tek na 100 milj poleg redne službe zahteva neverjetno predanost in odločnost.  Potrebna je posebna vrsta človeka, da vzdrži ogromen fizični napor in čustveni davek, ki ga terja nastopanje na tako visoki ravni. Brez discipline vsakodnevnega vstajanja pred zoro in nabiranja kilometrov ti ne bo nikoli uspelo. Če ti  v srcu ne gori močan ogenj, nima smisla poskušati.
  • Štiriindvajseturni tek brez postankov ne gre preveč dobro skupaj  z živahnim socialnim življenjem....Večinoma so le z energijo prenabiti adrenalinski odvisniki, ki hočejo užiti življenje do zadnje kapljice; življenski superuporabniki, če hočete. Karkoli je že razlog, v vseh gori močan notranji ogenj...
  • ...v letih sem v vrste ultravzdržljivostnih tekačev pripeljal kar nekaj novincev. Žal jih je večina izstopila in mi ni nikoli odpustila, da sem jih zvlekel v ta šport. 
  • Človeško telo je zmožno neverjetnih vzdržljivostnih dosežkov, a ima varovalne mehanizme, ki preprečujejo njegovo popolno uničenje...Padec v nezavest je poslednje dejanje telesne samoohranitve. Ko se zibaš na robu prisebnosti,... postane korak prek roba zelo realna grožnja. V nekem trenutku tečeš, v naslednjem si že v reševalnem vozilu, na poti do urgence.
  • Ko sem prihajal v Santa Cruz (199 milj!), sem bil v celoti izpolnjen. Večina ljudi tega nikoli ne doživi.. Strah jih je in primanjkuje jim volje, da bi od sebe zahtevali več, zato izberejo lažjo pot, gredo po liniji najmanjšega odpora. A borba in trpljenje, kot sem sprevidel, sta bistvo življenja, ki ga je vredno živeti. Če ne greš preko točke udobja, če od sebe nenehno ne zahtevaš nečesa več- in ob tem rasteš in se učiš- si izbral obstoj v otopelosti. Onemogočaš si izjemno potovanje. 
Itd. In sedaj se bom vzdržal komentarjev ter (zaenkrat) zaključil...LP

sobota, 09. julij 2011

Izkoriščena priložnost

Za letošnji dopust sva si izbrala Vrbnik,  majhen kraj na otoku Krk. Dobra izbira. Zanimiv kraj, odlično izbran apartma...s tekaškega stališča pa pravi raj. V okolici so številne markirane poti , ki so mi bile v oporo pri raziskovanju. Zemljevid stoji v obliki panoramske table takoj ob parkirišču, ko prispeš v mesto, kasneje pa sem karto (1: 21000) našel tudi v kupčku info materiala v apartmaju.

10 X v osmih dneh

Tekel sem vsak dan, začenši v petek, 1. julija do petka, 8. julija:
  • prvi dan proti severozahodu (zaliv Sv. Marka, Risika, Garica), skupno 1 uro 40 min;
  • drugi dan samotne poti in steze južno od Vrbnika, najvišja točka M. Hlam (446 mnv), skupno 2 uri;
  • tretji dan  (JV) od zaliva do zaliva : Potovošče, Srščica, Vinca in nazaj. Asfalt do prvega, naprej steza...skupno 1 uro 50 min;
  • četrti dan cesta: Vrbnik- Punat- Vrbnik. Nazaj sem bil v 1 uri 20 min;
  • peti dan sem imel krajši tek, 45 min, po markirani pešpoti skozi vrbniške vinograde, nazaj po cesti;
  • prejšne dni sem šel na tek ob 7 uri 10 min zjutraj. Danes je na vrsti dolg tek...odločil sem se preteči (in prehoditi) Vrbniško planinsko obhodnico , (uradno 25 km dolgo, razgibano pot, markirano na cca 10 ur). Šel sem uro prej, ob 6:10, s sabo sem za spremembo vzel bidon s pol litra vode (ostale dni nič) in fotoaparat. Označena dobro, le na višinah med 350 in 400 m je orijentacija zelo težavna. Divjina, samo kamenje, markacije kot talne označbe na kamenju. Stojiš in opazuješ okolico, dokler nekje kakih 100 m naprej ne odkriješ nekaj rdečega. Trikrat sem se vračal do prejšne, da sem preveril, če nisem kje kaj zgrešil...Čez 3 ure 40 minut sem bil ponovno v Vrbniku...;
  • sedmi dan zjutraj 1 uro in 30 minut teka, SZ (podobno prvemu dnevu);
  •                  zvečer težak trening, krog za cca 8 minut (moj tempo) po mestu s spustom do luke in ponovnim vzponom...garaško...ponovil 4X s par minut vmesne pavze;
  • osmi dan zjutraj le dobre pol ure tekanja po Vrbniku in bližnji okolici;
  •                zvečer 45 min tempa;
To je to! Tokrat se nisem obremenjeval z razdaljami (razen pri obhodnici)...samo dva pogleda na uro, prvi ob odhodu in drugi ob prihodu, pa je vse jasno.
Trase so bile delno asfalt, delno (slabe) makadamske ceste, delno poti in steze, zelo razgibane...
Kinvara se obnese odlično na urejenih poteh, obute sem jih imel tudi drugi dan na Hlamu, brez pripomb, le smilile so se mi in kasneje sem za tisto kamenje in ostre skale obul raje stare riderke.
Nekaj fotk, par iz mesta, par z obhodnice...večina starih napisov v Vrbniku je v glagolici (tudi na nekaterih fotkah).