ponedeljek, 28. november 2011

1.adria advent maraton- Crikvenica, 27.11.2011

Odločitev za nastop na 1. AAM v Crikvenici je padla kmalu po objavi razpisa na TF. To bi bil moj prvi maraton po enem letu in pol (trije srčki 2010). Po odstopu lani na LM ter treh uspešnih polovičkah v zadnjih mesecih je čas, da tudi letos obrnem enega celega. Gremo na morje!

Turizem
Z Romano sva se odločila podaljšati vikend: v Crikvenico sva prispela v soboto, v nedeljo je bila tekma, vzela pa sva si še prost ponedeljek- za razvajanje na toplem obmorskem soncu. Pravilna odločitev! Udeleženci vedo, kako idealno in toplo vreme smo imeli in prav lahko bi potegnila za cel teden.

Maraton
Organizatorji so se zelo potrudili! Prireditev je zaznamovala prijetna družba, prijetno vzdušje in množična ter zelo uspešna udeležba slovenskih tekačev. ČESTITKE VSEM!

Lekcije
  1. Brez treninga ne more biti rezultata. S petimi teki in manj kot 50 pretečenimi kilometri v novembru veliko pač ne morem pričakovati.
  2. Potrditev moje teze: prehiter začetek lahko v prvem delu prinese nekaj rezerve, ki pa nikakor ne more biti tako velika, kot so izgube v nadaljevanju, potem, ko se skuriš. Če bi rad tekel za končni čas okrog 3 ure, to pomeni 4:15- 4:20 na kilometer enakomerno celo progo (nihanja glede na konfiguracijo proge). Svoje najboljše čase sem odtekel, kadar sem v prvem delu tekel sproščeno, brez hudega naprezanja- drugi del je bil itaq dovolj težak. Če sem se "matral" že v prvem delu, se je to vedno končalo zelo slabo.
 Kako se je izteklo?
 Kot se da razbrati že iz "lekcij", je bil prvi del absolutno prehiter. Pri tem je najbolj noro, da sem to točno vedel, a nisem upočasnil ampak enostavno tekel, dokler bo pač šlo in to, glede na 1. lekcijo, ni bilo prav dolgo. Po tempu za polovičko na ne ravno lahki progi sem še pred polovico proge zabredel v težave. Soočil sem se z realnostjo, pozabil na rezultat in se osredotočil le na en cilj: priti v cilj! Po lanskem ljubljanskem odstopu si res nisem želel še enega. Odstop bi bil preveč v nasprotju s tekaško majico "Never give up", ki sem jo imel na sebi. 
Torej: priti v cilj, četudi hodim! In sem hodil. Veliko hodil. Sprva v klance. Potem sem si sredi ravnine zaželel klanec, da mi ne bi bilo več treba teči. Nato sem hodil tudi po ravnini. In nazadnje sem hodil celo v spustih (MiroR to dobro ve: nekaj časa v zadnjih štirih km sva tekla skupaj, potem pa sem ga na klancu navzdol "spodil" naprej).

3:21:41 je moj zdaleč najslabši maratonski rezultat, vendar: ali bi lahko pričakoval boljšega?
Vesel sem, da se nisem predal!

torek, 22. november 2011

Rojeni tekači- še petič

Zaenkrat še vedno osredotočen predvsem na uporabo blaženih copat in bosi tek. V "peti vaji" nanizam nekaj mnenj izkušenih trenerjev, povzetih iz knjige:

*Aprila 2001 sta dva Nikova predstavnika spremljala trening atletov...Del njune naloge je bil tudi zbiranje povratnih informacij pri sponzoriranih tekačih...a v tistem trenutku je bilo to precej težko, saj so imeli tekači na nogah najraje ...nič.
Trener Vin Lananna (eden od avtoritet ameriške atletike) jima je razložil: "Tega ne morem dokazati, a verjamem, da moji tekači zaradi bosonogega treninga tečejo hitreje in utrpijo manj poškodb." Ljudje iz Nika so bili precej nejevoljni, ko jim je povedal, da so njihovi najboljši čevlji slabši kot nič.
"Svoja stopala smo z zagotavljanjem vedno večje podpore ščitili pred njihovo naravno držo. Vem, da za proizvajalce tekaške opreme ni najboljše, če ekipa, ki jo sponzorira, ne uporablja njihovih izdelkov, a ljudje so tisoče let živeli brez čevljev. Mislim, da skušate čevlje ves čas izboljševati in greste v tem predaleč. Popravljate stvari, ki popravila ne potrebujejo. Če stopala okrepite z bosonogim tekom, se po mojem mnenju zmanjša tveganje za težave z ahilovo tetivo, koleni in plantarno fascio." je vztrajal Lananna in poskrbel, da so njegovi tekači del treninga opravili bosi na travnatem delu stadiona.

*"Delal sem z več kot stotimi najboljšimi kenijskimi tekači in vsem je skupna čudovita prožnost v stopalih," pravi dr. Hartmann, irski fizioterapevt. "To je posledica dejstva, da do osemnajstega leta nihče ne teče v čevljih." Dr. Hartmann še vedno verjame, da je najboljši nasvet za preprečevanje poškodb prišel iz ust trenerja, ki je priporočal "bosonogi tek po rosni travi trikrat na teden".

*Arthur Lydiard je vedel, da je vse to govorjenje o pronaciji le marketinško blebetanje. " Če bi povprečnemu posamezniku ali posameznici naročili, naj si sezuje čevlje in steče po hodniku, bi v veliki večini primerov ugotovili, da pri gibanju ni ne duha ne sluha o kakšni pronaciji ali supinaciji.".... "To stransko upogibanje v gležnjih se začne šele takrat, ko si ljudje nadenejo tekaške copate, saj zgradba večine med njimi nemudoma spremeni naravno gibanje stopala."
" Mi tečemo v platnenih copatih," je nadaljeval Lydiard. " Nikoli nismo imeli težav s plantarno fascio, nismo pronirali ali supinirali, mogoče nam je grobo platno na maratonih posnelo nekaj kože, a v glavnem nismo imeli nobenih težav s stopali. Če za najnovejše, visokotehnološke copate odštejete nekaj sto dolarjev, se s tem poškodbam še ne boste izognili, ampak si katero med njimi v taki ali drugačni obliki celi povzročili."


Vsaka velika stvar se začne kot gibanje, postane posel in se spremeni v goljufijo.

ponedeljek, 21. november 2011

Rojeni za tek- četrtič...

...ponovno o dragih tekaških copatih

"tekaški čevlji so verjetno najbolj uničujoča stvar, ki je kdajkoli vplivala na človeško stopalo."

"Veliko poškodb stopal in kolen, ki nas trenutno tarejo, je nastalo zaradi tega, ker ljudje tečemo v obuvalih, ki nam ošibijo stopala, nas silijo v pretirano pronacijo in povzročajo težave s koleni. Do leta 1972, ko je Nike izumil moderni športni copat, so ljudje tekli v čevljih z zelo tankimi podplati, imeli močna stopala in veliko manj pogoste težave s koleni." (dr. Daniel Lieberman, profesor biološke antropologije s harvardske univerze).

"uporabniki dragih tekaških copat, ki naj bi jih odlikovali dodatni varovalni elementi (tj. boljše blaženje, uravnavanje pronacije), so poškodbam podvrženi veliko pogosteje kot tekači, ki nosijo cenejše copate...za dvojno ceno dobite dvojno mero bolečine..."

sreda, 16. november 2011

Rojeni za tek- tretjič

Teči ne prenehaš, ko postaneš star...star postaneš zato, ker prenehaš teči. (Dipsea Demon)

"Leta 2004 smo spremljali rezultate newyorškega maratona in končne čase primerjali s starostjo. Ugotovili smo, da tekači, ki začnejo nastopati pri devetnajstih, postanejo vedno hitrejši, dokler pri sedemindvajsetih ne dosežejo vrhunca. Po sedemindvajsetem letu začnejo nazadovati. In tu je vprašanje- pri kateri starosti zopet tečeš z enako hitrostjo kot pri devetnajstih?"
No, pa poglejmo. Poiskal sem prazno stran v beležki in začel premlevati številke. Do svojega najhitrejšega teka pri sedemindvajsetih prideš v osmih letih. Če postajaš počasnejši enako hitro, kot si pridobival na hitrosti, potem tekmovalne čase izpred osmih let dosežeš pri šestintridesetih; osem let navzgor, osem let navzdol. A vedel sem, da je vprašanje zvijačno in bil sem prepričan, da ne nazadujemo tako hitro kot napredujemo.
"Potem, ko dosežemo neko hitrost, jo verjetno obdržimo nekoliko dlje," sem se odločil.(...)sem svojo oceno povišal na štirideset let.
"Štiride..."sem začel, dokler nisem zagledal nasmeška, ki se je izrisal na Bramblovem obrazu. "Petinštirideset," sem se hitro popravil. "Mislim, da je petinštirideset."
"Narobe."
"Petdeset?"
"Ne bo držalo."
"Saj ne more biti petipetdeset."
"Ja, prav imaš," je rekel dr. Bramble. "Ne more biti. Je štiriinšestdeset.."
" Se šališ? To je..." sem na hitro izračunal. " To je razlika petinštirideset let. Praviš, da najstniki ne morejo premagati trikrat starejših gospodov?"
" Kaj ni osupljivo? Ali poznaš še kakšno športno panogo, kjer lahko štiriinšestdesetletniki tekmujejo z devetnajstletniki?"
 In to drži za oba spola, pri ženskah so rezultati enaki, kot pri moških.

Ljudje smo zares nenavadna bitja; ne le, da smo zelo dobri vzdržljivostni tekači, zelo dobri smo presenetljivo dolgo. Smo stroj, ki je ustvarjen za tek...

Teči ne prenehaš, ko postaneš star, star postaneš zato, ker prenehaš teči!  

sreda, 09. november 2011

Slabo kaže letos za PST

Lani sem jo pretekel 3X. Zajc letos do sedaj 51X (če podatek še drži). Jaz letos še nikoli. Sem računal, da bi sedaj pred crikveniškim maratonom naredil en daljši trening, svojo prvo letošnjo Pot spominov in tovarištva. Pa po vsej verjetnosti ne bo šlo. Še do novega leta ne...
Dan je kratek. Če bi hotel preteči tistih cca 33 km, bi moral štartat ob 15 uri. Moral bi dve uri prej iz službe, da bi pravočasno štartal v LJ. Torej skozi teden nič. Konec tedna, če je le vreme, se umakneva v Danje, tudi tam imam (veliko lepše) terene, kdo bi v Ljubljano hodil. Torej spet nič.

Crikveniški maraton  bo že nekako...tudi brez PST...

torek, 08. november 2011

Rojeni za tek- citati-2.

* Vsako leto se poškoduje od 65 do 80 % vseh tekačev...Ni pomembno, kdo si niti koliko pretečeš, možnosti, da se poškoduješ, ostajajo enake.
Mogoče si lahko možnosti izboljšaš, če se raztezaš...? Ne bo držalo. V študiji, opravljeni na nizozemskih atletih in objavljeni leta 1993, so prvo skupino športnikov naučili ogrevanja in raztezanja, medtem, ko druga ni bila deležna nobenega izobraževanja o tehnikah "preprečevanja poškodb". Odstotek poškodovanih v obeh skupinah? Povsem enak!. Še slabše so se raztezne vaje odrezale v nadaljevalni študiji, ki so jo zatem izvedli na univerzi na Havajih.; ugotovili so, da imajo tekači, ki delajo raztezne vaje, 33% večjo možnost za poškodbe.
* (O športni obutvi) "Tehnološke izboljšave v zadnjih tridesetih letih so osupljive. Na področju kontrole gibanja in blaženja smo priča velikanskemu številu novosti".

Toda:
V resnici ni nobenega dokaza za to, da tekaški copati kakorkoli pripomorejo k preprečevanju poškodb. ...da ni nobene z dokazi podprte raziskave- niti ene-, ki bi dokazovala, da smo zaradi tekaških copat manj dovzetni za poškodbe.
"Oslabelo mišičje stopala je največji vzrok za poškodbe, a v zadnjih 25 letih smo stopala močno podtrenirali."
"Ko enkrat onemogočite naravno gibanje dela telesa (stopala v blaženi obutvi!), povzročite škodo tudi vsem drugim. Naredili smo študije, ki so pokazale, da imajo resne biomehanične težave le dva do trije % prebivalstva. Kdo potem uporablja vse te ortopedske pripomočke? Vsakič, ko nekomu predpišemo uporabo korekcijske naprave (torej tudi blaženo obutev za pronatorje in supinatorje...), z zdravljenjem neobstoječih težav ustvarjamo nove". (dr. Gerard Hartmann, irski fizioterapevt, ki velja za guruja najboljših dolgoprogašev na svetu).
Zadnje raziskave so pokazale, da stabilni športni copati ne pripomorejo k lajšanju plantarnega fasciitisa, temveč lahko celo poslabšajo njegove simptome.
...

nedelja, 06. november 2011

Citati-1.

Iz slovenskega prevoda knjige "Rojeni za tek":

* Malodane vsi tekači počasne teke izvajajo prehitro, hitre pa prepočasi. S tem svoja telesa urijo le v tem, kako izrabljati sladkor, kar je zadnja stvar, ki bi si jo tekač na dolge proge želel. Z zalogami telesne maščobe bi lahko tekli do Kalifornije, zato s treningom izrabljanja maščobe namesto sladkorja omogočimo varčevanje z omejenimi zalogami v sladkornih rezervoarjih. Način, s katerim vključimo maščobno talilno peč, je zadrževanje pod aerobnim pragom- točko težkega dihanja- na dolgih vzdržljivostnih tekih.

* Tarahumare niso odlični tekači, so odlični atleti, in to sta dve povsem različni stvari. Tekači so delavci za tekočim trakom: dobri postanejo le v eni stvari- v premočrtnem gibanju pri stalni hitrosti- ki jo ponavljajo toliko časa, dokler jim pretirana vadba ne skuri strojne opreme. Atleti so Tarzani. Tarzan plava, se ruva, skače in ziba na ovijalkah. Je močan in eksploziven.
Telo moraš šokirati, da postane bolj odporno. Če neprestano slediš običajni dnevni rutini, se mišično- skeletni sistem kmalu prilagodi in vklopi avtopilota. A če ga neprestano postavljaš pred nove izzive- preskočiš potok, se splaziš pod podrtim drevesom, hitro stečeš, dokler ti ne razganja pljuč-, v trenutku sprožiš električni naboj v množici živcev in pomožnih mišic.

* Poezija, glasba, gozdovi, oceani, samota- to je bilo tisto, kar je razvilo velikansko duhovno moč. Spoznal sem, da si moraš pred tekmovanjem v enaki meri ali še bolj kot telesno pripravljenost nabrati duhovno moč. (Herb Elliot, olimpijski prvak in svetovni rekorder na eno miljo, ki je treniral bos, pisal poezijo in se upokojil brez poraza)

Prva doza, morda sledi še kakšna, a kdaj in koliko, ne morem vedeti...mnenja oz. komentarji seveda dobrodošli...vencelj