četrtek, 30. avgust 2012

DO YOU RUN?

Tale današnja gorsko- tekaška tura je bila pa huda v vseh pogledih. 

 Odkrival sem nove povezave proti Ratitovcu. Šel sem iz doline, uporabljal gozdne vlake, steze, sledil gamse po brezpotjih...in po občutku prišel točno tja, kamor sem imel namen. Konec Dašnice strmo v breg do LPP Prtovč- Dražgoše, prečkal pot in samo navzgor, najprej po vlakah, nato "orijentacijsko" v strmino... ter prišel na Jesenovec, od tam pa nadaljeval čez planino Klom na Ratitovec. Povratek na Jesenovec, potem sem končno enkrat šel iskat odgovor, kam, hudiča, pelje tista pot v desno. Sedaj vem. Zelo blizu Podlonka...in potem sem bil kmalu spet na izhodišču.
Garaško uro in 25 min gor, 40 min dol. Kilometrov neznano, višincev okrog 1300 gor, podobno dol.

Pri tem sem danes imel prav posebno motivacijo, preizkus novih superg Scott eRIDE AZTEC 3.
Prav zato sem izbral ekstremne poti, zelo različne podlage,  jih podaljševal (Ratitovec niti pod razno ni bil v planu) in na razpotjih izbiral vedno nove. Užival sem!
Primerjav z drugimi copati ne nameravam delati, preizkus v mokrem pa glede na vremensko napoved sledi prav kmalu.



Model je iz nove Scott kolekcije, vibram podplat...
Če pišem o supergah, lahko napišem le,  katere pomankljivosti sem opazil: zaenkrat je rubrika še prazna!
Pozoren sem bil predvsem na sistem zavezovanja, ki je enak (oz. podoben) kot pri Salomonu. Zadnjič na teku na Ratitovec smo debatirali o tem, da se sistem med uporabo počasi razvezuje in je treba vsake toliko popraviti. Bojan je zadevo rešil z menjavo vezalk z običajnimi...no, te težave pri teh še nisem zasledil.


"TEKAŠKI PROGRAM SCOTT

Scott je pred šestimi leti na trg prvič lansiral tekaške copate, ki so plod lastnega razvoja in inovativnosti. S pomočjo Scott-ovega znanja iz kolesarske industrije jim uspeva razvijati in zahtevnemu kupcu ponuditi odličen izdelek.Scott-ova glavna motivacija pri ustvarjanju visoko kvalitetnih tekaških copat je preprosta: ustvariti tekaške copate, ki omogočajo bolj učinkovit tek, zmanjšati možnost poškodb in ustvariti tekaški copat, ki dovoljuje daljši in hitrejši tek. Njihov moto je: DO YOU RUN?"

V bližnji prihodnosti sledi še preizkus cestnega dirkalnika Scott T2 C...se že veselim!

nedelja, 26. avgust 2012

Stvari niso nikoli tako enostavne


Nedelja, 26. avgust 2012. En dan, tri tekme.
Tek na Dražgoško goro. Tako blizu, da sem vedno šel peš na štart. Dober kilometer od doma. Lepa tekma z enim samim problemom: gorska je. Zato že nekaj let na teku nisem bil, toda letos sem pretekel malce več klancev in me je večkrat spreletela misel: zakaj pa ne spet?
TF 10-ka. Krasen tek, 10 km na stezi za rekreativce. Bil na dosedanjih štirih, bil prijavljen za letos (s plačano prijavnino)...
Tek Veronike Deseniške v Kočevju. Enkrat sem bil, letos pa je bil tek na seznamu našega "šefa za rekreacijo" in me je kar vleklo, da bi šel na 21ko.

Midva sva se kaj hitro odločila za četrto možnost in sva že v petek popoldne odšla v Sp. Danje. Saj sploh ni problema, na tekmo lahko grem tudi iz Danj, pa mi je gori tako lepo, da bi bilo kar škoda...pa še pol ure dodatne vožnje...

Vendar: če ne grem na nobeno tekmo, moram narediti nekaj, kar bo konkretno odtehtalo...eno solidno turo, če ne, bom slabe volje in težak...

Ideja
Grem v nedeljo zjutraj po cesti skozi vasi Zg. Danje, Zabrdo in Torka na Prtovč, po LPP mimo kmetije Novak v Dražgoše, si ogledam tekmo, navijam, malo poslikam, malo poklepetam in se po eni od drugih možnih poti (verjetno čez Ratitovec) vrnem v Danje. 

Vsaka pot ima svoja razpotja 
Vedel sem za slabo vremensko napoved, zato sem se zjutraj 20 min do osmih, ko sem šel iz Sp. Danj, že zavedal, da pravzaprav v resnici (spet) sploh ne vem, kam grem. Vse bo odvisno od vremena. Na vsakem razpotju posebej se bom odločal, kam naprej (ali nazaj).
Do Torke (1150m) vse OK. Potem  se je stemnilo, zato sem se odločil, da ne grem na Prtovč, raje na Ratitovec, bom vsaj "nekam prišel". Tudi z Ratitovca še vedno lahko grem naprej v Dražgoše, če bi se vremenske razmere ugodno spremenile, ali pa tudi po isti poti nazaj... Rahel dež me je ujel, preden sem prišel na vrh. Malce sem prevedril in ko sem kasneje prišel iz koče, je bilo proti zahodu že nekaj jasnine. Za Dražgoše nima smisla, tam pada dež in nič ne kaže na izboljšanje, pa tudi če bi prišel tja, me čaka še dolg povratek; povratek po poti, kjer sem prišel, je preveč običajen (čeprav se večina na Torko raje pripelje) in prekratek za moj ego. Jasnina na zahodu...
Pa grem danes na planino Pečana in po makadamski cesti na Soriško planino. Na pol poti se je spet stemnilo in kmalu je začel padati dež. Na makadamski cesti na Jelovici nekje za Soriško planino mi je nasproti pripeljal "dajnar", sovaščan. Premočenemu se mi je ponudil, da me zapelje v Danje. Ne! Prostovoljno in namenoma sem se podal na to pot in tudi sam bom prišel na svoj cilj! Brez "šlepanja"! 
Sedaj sva jaz in moj ego zadovoljna! 
Nedelja krasno izkoriščena, kljub slabemu vremenu lepa!
Naredil sem tudi nekaj fotk. Nič posebnega, nobenih tekačev...samo narava, vreme...Ob cesti med Pečano in Soriško planino sem odkril še eno brezno, bolj "veličastno" od tistih, za katere sem vedel že prej, sem ga hotel poslikat, a je bilo zaradi vremena pretemno in ni bilo pogojev. Brez fleša noč, s flešem pa najbližje deblo, smrekica in megla...jama pa še vedno v temi.








nedelja, 19. avgust 2012

Tek na Ratitovec 2012

Po kolobocijah, ali bom letos sploh tekel na Ratitovec, sem bil potem pripravljen na obe možnosti: če bo ekipa, grem s Prtovča do vrha, sicer pa spet enkrat celo, iz doline. V zadnjem tednu se mi je odprla prva možnost...

Ekipni tek oz. soft varianta teka na Ratitovec
Proga s štartom na Prtovču po dolžini zajema le približno tretjino celotne proge za člane, a vendarle ni tako nedolžna: na štirih kilometrih se vzpnemo za dobrih 600 višinskih metrov, poteka namreč po najbolj gorskem in tehnično zahtevnem delu celotne proge.
Brskanje po podatkih mi razkrije, da sem na tej, kratki progi, letos tekel že četrtič. Leta 2009, ko smo organizirali še štafetni tek, sem tekel v zadnji predaji, leta 2010 pa smo prvič štafetni tek menjali z ekipnim. TF je tokrat sodeloval z dvema ekipama, eno žensko in eno mešano. Hm...spet so punce v prednosti: štiri tekačice in dva tekača...Čestitke vsem!

Tek za rekord
33:33 (2010), 34:15 ( 2011), 33:10 (2012)...osebni rekord na tej progi!
Starejši smo, boljši smo...hm...
Zadovoljen, itak.

Druženje
In kot je že Bojan pisal na svojem blogu: pomemben del tekmovanj je tudi družba...tukaj si komaj še vzamem čas za tek. Prijetno je bilo poklepetati s starimi znanci, si izmenjati izkušnje,"testirati"  superge...

Tekma je težka
Tega se v AD Železniki zavedamo in prav zato vedno znova iščemo novosti, ki bi tek približale povprečnim rekreativcem. Tudi za naslednje leto že obstaja nekaj idej.

Hvala navijačem! Z vašo pomočjo gre lažje.

nedelja, 12. avgust 2012

Po trasi GM40

Včasih sem bil večkrat tam, na trasi Gorskega maratona štirih občin. Po 17. juniju 2006, ko sem prvič sodeloval na tem maratonu, me je navdušil in potem sem večkrat spremljal posameznike ali skupine pri raznoraznih podvigih, nekatere na oglednih turah, druge pa pri ekstremnih večkratnih ponovitvah kroga (npr. 3X ali 4X >Slavc, Martin in Joco 15. september 2007<)...seveda jaz vedno le en krog. Dolgo sem imel idejo, da bi tudi jaz "moral" enkrat opraviti s tremi za sekcijo ekstremno, a kasneje sem se začel spraševati: zakaj že?
Manija okrog "ekstremnega kroženja" je v zadnjih letih malce ponehala, sam pa tudi nekako nisem našel časa, da bi opravil vsaj potrditveni krog za Klub prijateljev GM40. Tekma ja, več pa ne...

Letos pa bo
Tako sem si rekel in v planu sem imel, da bi jeseni po trasi popeljal kolege iz Atletskega društva Železniki (kdor bi bil za to), seveda s predhodno najavo na TF, če bi še kdo hotel...
In potem je Uheeec na Tekaškem forumu prehitel čas z veliko željo, da bi čimprej opravil ogledno turo...nisem si mogel kaj, je bilo preveč vabljivo, pa sem se odločil, da grem. Saj potem jeseni lahko še enkrat.
Najprej sem bil na Petrovem brdu v četrtek. SPP junaku Klemnu je vsaka podpora prišla še kako prav.

Sobota, 11. avgust 2012
Z Matejem sva se podala na pot ob 6. uri zjutraj. Malce sem se spraševal, ali bo sploh prišel, morda zgrešil pot, iz Trebnjega pač ni tako blizu...a me je ob mojem prihodu na Petrovo brdo že čakal. Pa gremo, Matej prvič, jaz nitinevemkaterič. Dirkala ne bova, važno je, da opraviva s traso, torej začneva "po pameti". Na sedlu narediva še dodatek do koče, pogledat kaj dela Dorica s svojo ekipo. Po prejetih dobrotah sva se vrnila na traso in oddivjala v dolino, vse do Hudajužne, pa na drugi strani spet v breg, čez Durnik na Porezen...Vreme skoraj idealno, le superge sva imela mokre skoraj od samega začetka. Prejšni večer je deževalo in pod Poreznom je bila trava mokra še ob 11. uri.

Uspelo je in to z zelo všečnim timingom!
>S Petrovega brda do sedla čez Suho: 1 ura 45 min;
>Sedlo- Črna prst (postanek) in nazaj: 25 min;
>Čez Suho- Hudajužna: 1 ura 30 min;
>Hudajužna- Porezen: 1 ura 40 min;
> Porezen- Petrovo brdo: 40 min;
Ob 12. uri sva bila spet na Petrovem brdu.

Vpis v zvezek pri Rudkotu, jest pa v Sorico, Macesen...se vidimo naslednjič...
Hm, Matej ima pa hude plane...

Novi član Kluba prijateljev GM 40 med spustom s Črne prsti


 

torek, 07. avgust 2012

Z morja v hribe

Premalo ali preveč?
Odgovor: ravno prav! Že dolgo ugotavljava, da je 7 dni dopustovanja na morju premalo, dva tedna bi bilo pa tiste zadnje dni že kar malo too much. Zato običajno greva za "ravno prav", 10 dni. Letos sva jih spet preživela na Krku, potem en dan v Poreču, doma sva imela samo "mimobežno postajo", nato pa pobeg v najine hribe. Spodnje Danje!
Že prvi dan, ko sva se zapeljala na Soriško planino in je Romana špancirala s Taro po širnih pašnikih, medtem ko sem jaz pretekel Možica, Slatnik in Lajnar, sva si bila enotna, da je tu lepše kot na morju.
Naslednji dan sva osvojila Ratitovec. Nič posebnega, a ker se tibetanci (shih-tzu) ne znajdejo najbolje v vročini, smo se do planine Pečana podali štirikolesno, naprej pa peš. Jaz sem za svojo dušo dodal še polurni skok na Kremant in nazaj, eno dokaj intenzivno varianto...
Cestne povezave za (ultra)tekaške užitke!
V tem koncu so speljane številne gozdne ceste, povezav kolikor ti srce poželi...zato vedno spremljam, koliko km prevozim po kaki cesti: v četrtek sva se peljala na Pečano in nazaj na Soriško planino po dveh različnih cestah, razlike je bilo zgolj par sto metrov, razdalja iz Sp. Danj pa 15 km...dodajanje je itak neomejeno...imam kar nekaj v planu...
Petkovo  krožno pohajkovanje na relaciji Soriška planina- Danjarska planina- Soriška planina z malinami, jagodami in borovnicami (čeprav je letos slaba letina) je bilo bolj uživaško in sva ga raztegnila na slabi dve uri, dopolnila pa v soboto s pohodom iz Danj do najvišje ležeče slovenske vasi Torke na 1150 m in nazaj.
Popoldne smo bili dogovorjeni za označevanje proge za tek na RatitovecRazdeljeni v tri ekipe, ena do Podlonka, druga na trasi Podlonk- Prtovč, tretja s Prtovča do cilja na Ratitovcu...bil sem v tretji ekipi...in bil na vrhu! Na četrtkovo popoldansko izkopavanje krompirja v Dražgošah bi pa skoraj pozabil...ja, brez dela ni jela (so rekli včasih, pa se je obrnilo na glavo, danes pogosto prav tisti ki dela, nima jela...)
Kako in kaj za nedeljsko kosilo?
Dogovori. Ja/Ne. Druge možnosti? Ma, itak da jih je še pa še, pa vendarle greva to, za katero sva se odločala že včeraj zvečer . Saj se lahko tudi obrneva. Avto malo pod Soriško, za robom, markirano 2,5ure. Soriška planina- Danjarska planina- Ratitovec. Vroče? Pravzaprav niti ne. Sprva veliko gozda, kasneje vetrovno in zadostna višina, da je "povsem drug zrak in sploh ni vroče". Dobri dve uri v eno stran, ajdovi žganci in mleko v koči "za nedeljsko kosilo", pa spet dobri dve uri v drugo stran, na izhodišče.

Lepi dnevi!

sreda, 01. avgust 2012

Olive grove trail (Krk 2012)

Lanskemu raziskovanju Vrbniških označenih pešpoti je letos sledilo raziskovanje pešpoti v okolici mesta Krk, predvsem proti Z in SZ. Tudi tukaj sem že v turistični poslovalnici dobil zemljevid pešpoti skupaj s koordinatami točk, a sem svoje raziskovanje potem hitro razširil na razne poti, ki niso označene, se včasih plazil skozi grmičevje, ometal pajčevine...Izzivi, ki ti ne dajo miru in te vlečejo, da kar sredi dnevne vročine obuješ superge in greš. Asfalta skoraj nič, veliko steza, slabih makadamskih poti...
Devet dni zapored redno po dvakrat na dan, min. za pol ure, max. do uro in pol, brez kilometrov, pogled na uro ob odhodu in ob povratku. Po 18 tekih sem izračunal povprečje 58 min na tek.
To je tisto pravo; to je tisto, ko potem res lahko rečeš: TEK JE EN VELIK UŽITEK!