četrtek, 27. februar 2014

Tek: hitrost ali razdalja?

Nekajkrat sem že odstopil na tekaški prireditvi. Ne na kratkih, na maratonu pa že. Pa sem potem imel vedno slab občutek, da ne rečem slabo vest, da nečesa nisem dokončal, nisem zaključil in kljub stotinji dobrih zagovorov, zakaj sem končal, sem bil potem luzer, ki je obupal, predčasno odnehal namesto da bi se odvlekel naprej, prečkal ciljno črto in potem bi bil zmagovalec! Zmagovalec nad samim seboj, če že ne drugače.
Imamo zelo veliko rekreativnih tekačev in vse več jih je. Pohvalno! Večina jih pride na dan ob tekaških praznikih, torej par mesecev prej in na sami prireditvi...naj bo to MKM, Radenci ali LM. Večini je najpomembneje priti do cilja, hitrost ni pomembna...

Berem v zadnji številki revije Tekač.si reportažo Luka Ljubiča, v kateri piše o svojih tekških  pripravah v vasici Iten v Keniji na 2400m in najbolj zanimivo mi je njegovo opažanje o načinih razmišljanja Kenijcev, ki se zelo razlikuje od našega. Veliko se je že pisalo o načinu treniranja, o življenju in nasploh o prednostih, ki v končni fazi rezultirajo v nadvladi kenijskih (afriških) tekačev na dolge proge, v tokratnem zapisu pa Luka predstavi še nekaj razlik oz. svojih zapažanj:

* Za večino kenijskih tekačev velja, da je hitrost teka bistveno bolj pomembna od razdalje, ki jo pretečejo. Na skupnih treningih se to kaže tako, da od začetka vsi sledijo vodilnim tekačem, ko tempa ne morejo več držati, pa se ustavijo.. Po treningu je večina tekačev zadovoljnih, kljub temu, da so nekateri pretekli več kot 15, nekateri pa le osem ali deset kilometrov.
-V tem se kaže bistvena razlika v primerjavi z "zahodnimi" tekači, ki so v večini primerov, ko ne realizirajo količinske komponente treninga, nesrečni in razočarani.

* Povsem drugačen pristop v Keniji gojijo tudi do tekmovanj. Na lokalnem tekmovanju v nekoliko večjem mestu Eldoret se je pojavilo 754 profesionalnih tekačev- v ruralnih kenijskih območjih rekreativnega teka praktično ne poznajo, tečejo profesionalno ali pa se ukvarjajo s čim drugim. Kot vedno je imel vsak izmed teh 754 v svoji glavi jasno idejo o tem, da lahko zmaga. In tako se je tekma tudi začela...s štartne črte so se pognali skoraj v šprintu. V ospredju je bila izjemna gneča, vsak se je hotel obdržati v vodilni skupini...Vodilna skupina se je začela manjšati, tekači pa so drug za drugim- pozor!- ne zaostajali, ampak odstopali. V cilj jih je prišlo morda 200 od 754-ih...
Pristop k tekmovanjem je torej skladen s pristopom k treningom. Ni pomembno, ali pridejo do cilja ali ne, pomembno je, da čim dlje tečejo v vodilni skupini. Dejstvo, da tekmovanja ne dokončajo, jih ne moti.
Tako kot po treningu so bili skoraj vsi zadovoljni tudi po tekmi. Nekateri so pretekli 5, drugi 10, tretji 15 kilometrov, vsem pa je bilo poleg zadovoljstva skupno, da so verjeli, da lahko naslednjič zmagajo.

Celoto si preberite v zadnji številki revije tekač.si 02-03/14

Pa imam spet dovolj tem za razmišljanje! 

LP, vencelj

::

nedelja, 16. februar 2014

Prihodnost našega alpskega smučanja

Ni jih veliko, ki bi bili bolj nekompetentni za pisanje o naslovni temi, kot sem jaz. O svoji smučarski zgodovini in svojem odnosu do "vrhunske smučarije" sem že pisal kake tri leta nazaj, bistveno se ni spremenilo...
Kaj me je torej pripeljalo, da sem se tega lotil?
Ja, nič posebnega...v teh dneh, včeraj in danes je v Škofji Loki (smučišče Stari vrh) potekalo že 39. tekmovanje za Pokal Loka, " eno največjih tekmovanj za otroke (U-14 in U-16) v alpskem smučanju na svetu"; "tekma, na kateri sta se kalili Tina Maze in Janica Kostelić"...
Prijavljenih je bilo 32 držav, letos celo tekmovalka iz Kenije in tekmovalec iz Libanona.
Pišem lahko, komentarji bi bili pa res krepko čez moj smučarsko-poznavalski domet, bolj zanimivo si je ogledati rezultate na uradni spletni strani samega tekmovanja. Bodo ti tekmovalci čez nekaj let krojili vrh svetovnega smučanja???

Aja, tole je moj dvestoti zapis v tem dnevniku (prvi je bil 29. januarja 2011...je res že toliko časa???), v drugem mi jih pa še nekaj manjka.

LP

::

nedelja, 09. februar 2014

Zavidanje, hrepenenje in svoboda...

Scott Jurek, Jej in teci, slovenski prevod 2012, stran 191., 19. poglavje-Izgubljen, citati:

Tisto poletje smo taborili na robu nacionalnega parka v Grand Canyonu in tekli po platojih med robom in vznožjem kanjona...Nikoli še nisem občutil tako osupljive prostranosti in samote hkrati.
Taborili smo štiri noči. Prvi dan smo pretekli kakšnih 60 kilometrov, ostale tri dneve nekoliko manj...
Po enem od naših tekov...sem nenadoma ugotovil, da ne zavidam le Kyleju njegove svobode, temveč obema njun način življenja.
Čez dan smo nekoliko zašli in tekli skoraj 20 km dlje, kot smo nameravali...Ko smo končali, sem lahko v nasmehu obeh mladih tekačev videl tisti občutek, ki je tudi mene ob podobnih avanturah prevzemal še pred kakšnim desetletjem. Prve ultre sem tekel, ko sta bila onadva še v osnovni šoli. Njuno veselje me je spomnilo, kako sem se nekoč počutil in v kaj sem takrat verjel. Imeli smo svoje poti, svež zrak, nekaj vode in hrane in naša čvrsta telesa in to je bilo vse, kar smo potrebovali, pravzaprav vse, kar človek sploh kdaj potrebuje.
Kako sem lahko izgubil to preprosto veselje? Kako sem si želel, da bi spet začutil to nedolžnost in hvaležnost...Spet bi rad tekel s široko odprtimi očmi začetnika, s svobodo in strastjo tekača, od katerega nihče ničesar ne pričakuje.
Zaželel sem si, da bi bil nezanesljiv in neodgovoren tip, spal bi, kjer bi hotel, peljal bi se, kamor bi se mi zahotelo. ..Kako sem si želel, da bi si kdaj lahko vzel čas samo zase. Tekel bi, živel samo za tisti trenutek, preizkušal bi svoje meje- vendar brez vsakršnih obveznosti in ciljev.
Potreboval sem umik. Celo tek na dolge proge mi ni več prinesel miru...Potreboval sem čas za premislek.
Kot prostovoljec sem pomagal na tekmi na Orcas Islandu. Nekje ob progi sem opazil votlo drevo in pomislil, da bi se kar skril vanj in za vedno ostal tam. Tudi sam sem se počutil precej votlo.

Obstaja razpoka, razpoka v vsem.
Da skozi njo vstopa svetloba.
                                      -LEONARD COHEN
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
:: 

sobota, 08. februar 2014

Tekmovanja so lahko dobra motivacija!

Prijavljen sem na tri tekme. Dve sta v marcu, tretja v aprilu. Bil sem tudi na eno v februarju, pa mi je skliznila po ledu (žledu)...Šmarna gora...varnost je prva, pa ne mislim toliko na pešpot s Tacna gor kot na samo cesto iz Železnikov do podnožja gore...
Vse tri tekme so lepe, "hribčkaste", malo gor in malo dol, skratka, zelo pestro. Na vseh treh sem bil tudi že lani.
Tekaški kolega Mile pravi, da ima za 2014 v planu 55 tekem, točno spisan koledar z datumi itd. Vse sprogramirano! Ob tem samo strmim! V primerjavi s tem pri meni vlada popoln kaos. Za jutri pojma nimam, ali bom kaj tekel ali ne, če slučajno bom, ne vem ne koliko in ne kje. Planiranje = misija nemogoče!

Eto seznamček:
Kokoš trail ( 9. marec) s štartom v italijanski Bazovici je krasna tekma dolžine 15 km, če ne bo megleno (kot lani), bodo krasni razgledi in 100% uživancija;
Škofja Loka 21. marca že petič (če se ne motim, jaz sem bil na treh zapored, enkrat je bila pa že prej?) gosti tekmo Slovenske treking lige, drugič s štartom na Križni gori. Prijavljen na ultro;
Na Sv. Andreju nad Škofjo Loko  pa bo 19. aprila štart 2.najnaj polmaratona...

...se vidimo!



::








nedelja, 02. februar 2014

Kaj počnejo legende?

Čeprav v času interneta ni težko spremljati dogajanja, nam pogosto določene stvari "poniknejo", ker pač v množici novih informacij na stare pozabimo...pa vendar včasih spet priplavajo na površje in se začnemo spraševati, kaj neki se je zgodilo potem.

Ne vem zakaj, a nekatere stvari se nam neizbrisno vtisnejo v spomin in pri meni je ena od njih citat iz knjige Rojeni za tek ( o Jenn"Mookie" Shelton več kasneje):

"In zakaj ne tečeš maratonov?" sem vprašal Jenn, ko sem jo poklical zaradi intervjuja o novi generaciji ultratekačev. " Misliš, da bi se lahko uvrstila v kvalifikacije za olimpijske igre?"
"Daj, ne bodi smešen," je rekla. " Kvalifikacijska norma je 2 uri 48 minut. To zmore vsak." Jenn bi maraton s časom pod tremi urami zmogla tudi v bikiniju in s "čikpavzo" na štiridesetem kilometru- in to je tudi zares storila, le pet dni potem, ko je pretekla 50 milj dolgo gorsko preizkušnjo v gorah Blue Ridge.
"In kaj potem?" je nadaljevala. "Sovražim vso to evforijo okoli maratona. V čem je skrivnost? Poznam punco, ki trenira za kvalifikacije. Ima izdelan načrt prav vseh treningov za naslednja tri leta! Skoraj vsak drugi dan trenira hitrost na tekaški stezi. Uf, jaz tega ne bi nikoli prenesla. Enkrat sva se zmenili, da bova ob šestih zjutraj skupaj trenirali, a sem jo ob dveh zjutraj poklicala in ji povedala, da sem se napila margerit in mi, hik, po vsej verjetnosti, hik, ne bo uspelo."
Jenn ni imela ne trenerja ne programa treninga; še športne ure ni imela. Zjutraj se je preprosto skobacala iz postelje, pogoltnila vegetarijanski sendvič in tekla tako daleč in tako hitro, kot ji je prijalo; ponavadi je naneslo kakšnih 20 milj.

Ta citat, predvsem poudarjeni tekst, mi je te dni priplaval na površje. To je bilo takrat, kaj neki sedaj počne Jenn? Prava ultra legenda Scott Jurek? Spomnil sem se tudi na Antona Krupicko, ki ga sicer takrat v Bakrovih kanjonih (in v knjigi) ni bilo. Vsi ti so zvezde (trail) ultratekaškega podzemlja, a na splošno v medijih niso prisotni, tako kot npr. žogobrcarji.
Začel sem malce brskati in nekaj sem našel:

Scott Jurek, 7- kratni zmagovalec Western States 100.Mile Endurance Run (tekme, na katero se je kot edini Slovenec že dvakrat uvrstil tekaški kolega David Kadunc- AVI) je leta 2012 izdal knjigo Jej in teci, 2013 pa se je po dveletni ultratekaški pavzi udeležil teka 2013 Leadville 100 Mile Run in (po želodčnih težavah) dosegel 8. mesto. Spremljati se ga da tudi na njegovem blogu,  kjer med drugim preberemo, da je svoj letošnji prvi tek izvedel z zgoraj omenjeno Jenn.
Anton Krupicka prav tako piše bloge pod naslovom Riding The Wind, tam so dosegljivi rezultati prejšnih let in plan tekmovanj 2014...Lani na UTMB je bil DNF, letos menda spet pride...
Caballo Blanco je žal odšel, 2. marca 2014 pa se bo v Bakrovih kanjonih v Mehiki odvijala že 12. izvedba teka Ultra Caballo Blanco!
Na Born To Run Fan Site pa še kaj o ostalih "akterjih" iz knjige.

Jenn "Mookie" Shelton,  divja deskarka, ki je zašla med ultratekače zato, "da bi postala boljši človek"...
Zgornji citat in vprašanje, kaj je sedaj s tem olimpijskim maratonom: začetek leta 2012 je postavljala normo za kvalifikacije, jo s časom 2:45:01 tudi dosegla, a potem ni bila izbrana za OI v Londonu. Blogov ne piše, brskanje po netu pa da rezultate...Kaj je bilo zanjo značilno? Med tekom je vedno uživala, vedno je bila nasmejana!



In to je sedaj to! Namenoma sem se dotaknil samo nekaterih, za celoto bi rabili knjigo, ki pa nikoli ne bi mogla biti ažurna, ker se stalno nekaj dogaja...


: