četrtek, 27. februar 2014

Tek: hitrost ali razdalja?

Nekajkrat sem že odstopil na tekaški prireditvi. Ne na kratkih, na maratonu pa že. Pa sem potem imel vedno slab občutek, da ne rečem slabo vest, da nečesa nisem dokončal, nisem zaključil in kljub stotinji dobrih zagovorov, zakaj sem končal, sem bil potem luzer, ki je obupal, predčasno odnehal namesto da bi se odvlekel naprej, prečkal ciljno črto in potem bi bil zmagovalec! Zmagovalec nad samim seboj, če že ne drugače.
Imamo zelo veliko rekreativnih tekačev in vse več jih je. Pohvalno! Večina jih pride na dan ob tekaških praznikih, torej par mesecev prej in na sami prireditvi...naj bo to MKM, Radenci ali LM. Večini je najpomembneje priti do cilja, hitrost ni pomembna...

Berem v zadnji številki revije Tekač.si reportažo Luka Ljubiča, v kateri piše o svojih tekških  pripravah v vasici Iten v Keniji na 2400m in najbolj zanimivo mi je njegovo opažanje o načinih razmišljanja Kenijcev, ki se zelo razlikuje od našega. Veliko se je že pisalo o načinu treniranja, o življenju in nasploh o prednostih, ki v končni fazi rezultirajo v nadvladi kenijskih (afriških) tekačev na dolge proge, v tokratnem zapisu pa Luka predstavi še nekaj razlik oz. svojih zapažanj:

* Za večino kenijskih tekačev velja, da je hitrost teka bistveno bolj pomembna od razdalje, ki jo pretečejo. Na skupnih treningih se to kaže tako, da od začetka vsi sledijo vodilnim tekačem, ko tempa ne morejo več držati, pa se ustavijo.. Po treningu je večina tekačev zadovoljnih, kljub temu, da so nekateri pretekli več kot 15, nekateri pa le osem ali deset kilometrov.
-V tem se kaže bistvena razlika v primerjavi z "zahodnimi" tekači, ki so v večini primerov, ko ne realizirajo količinske komponente treninga, nesrečni in razočarani.

* Povsem drugačen pristop v Keniji gojijo tudi do tekmovanj. Na lokalnem tekmovanju v nekoliko večjem mestu Eldoret se je pojavilo 754 profesionalnih tekačev- v ruralnih kenijskih območjih rekreativnega teka praktično ne poznajo, tečejo profesionalno ali pa se ukvarjajo s čim drugim. Kot vedno je imel vsak izmed teh 754 v svoji glavi jasno idejo o tem, da lahko zmaga. In tako se je tekma tudi začela...s štartne črte so se pognali skoraj v šprintu. V ospredju je bila izjemna gneča, vsak se je hotel obdržati v vodilni skupini...Vodilna skupina se je začela manjšati, tekači pa so drug za drugim- pozor!- ne zaostajali, ampak odstopali. V cilj jih je prišlo morda 200 od 754-ih...
Pristop k tekmovanjem je torej skladen s pristopom k treningom. Ni pomembno, ali pridejo do cilja ali ne, pomembno je, da čim dlje tečejo v vodilni skupini. Dejstvo, da tekmovanja ne dokončajo, jih ne moti.
Tako kot po treningu so bili skoraj vsi zadovoljni tudi po tekmi. Nekateri so pretekli 5, drugi 10, tretji 15 kilometrov, vsem pa je bilo poleg zadovoljstva skupno, da so verjeli, da lahko naslednjič zmagajo.

Celoto si preberite v zadnji številki revije tekač.si 02-03/14

Pa imam spet dovolj tem za razmišljanje! 

LP, vencelj

::

Ni komentarjev:

Objavite komentar