nedelja, 14. januar 2018

Zimski trail na Belo peč...

 Skozi teden ne tečem, zato pa konec tedna rad izkoristim za kak krog. Prejšnjo nedeljo sem izkoristil za "romanje" štirih cerkva, tokrat sem iskal krožno trail varianto, ki bi nekako zajela tudi Dražgoše...pri tem mi je pomagal Marko z idejo, da bi bila ena od točk tudi

Bela peč nad Podblico

Kratek opis  in fotke, kakršnih danes zaradi vremena ni bilo mogoče narediti. V lepem vremenu so s skalnega roba zelo lepi razgledi.

 Z Markom sva si bila enotna, da pohoda iz Železnikov čez Ratitovec v Dražgoše tokrat ne bova ponavljala, iskala sva nekaj novega, ravno pravšnjega za nedeljsko dopoldne in to tudi našla:

Iz Železnikov sva se ob 7. uri zjutraj podala za Soro do Selc, po asfaltu do konca Selnice, nato pa sva sledila oznakam za "Brezje". V tem delu se pot vzpenja in po slabi uri teka/hoje (od doma) sva prečkala pešpot, ki vodi od cerkve Sv. Jedrti proti Mohorju.




Nadaljevala sva proti Podblici ter nad vasjo prispela na cesto Jamnik- Podblica (Kranj). 

Podblica, na hribčku zadaj je jamniška cerkev

Po cesti sva šla do križišča Podblica- Jamnik (Kropa)- Dražgoše, nato pa še slabih 500 m (po oceni) proti Jamniku do poti, ki vodi na Belo peč (opis poti na zgornjih povezavah).


Tukaj so bile razmere malce bolj zimske, nekaj stopinj hladneje, sneg pa je zadnja odjuga krepko pobrala. Največ beline oz. zimskega vtisa je dajala malenkost snega, ki je padel danes zjutraj.

Bela peč
 Z Bele peči sva šla po gozdni cesti in se spustila mimo Bičkove skale v Dražgoše.




 Ja, zgoraj je bilo danes občutno hladneje. In ponovno so bili na udaru prsti na rokah...zanimivo, tako kot tudi lani, na sicer krajši poti, v lepšem, ampak hladnejšem vremenu. Danes sicer ne vem, koliko je kazalo na višini 1100 m, zjutraj je bilo v Železnikih +1°, v Sorici pa -4°C...
 Ogrela sva se v brunarici, z razgibavanjem in masažo mi je uspelo "oživeti" prste, nato pa sva s spustom skozi Rudno v Železnike zaključila današnji cca 20 km krog.

Sports tracker

LP




nedelja, 07. januar 2018

Solo trail štirih cerkva, 7. januar 2018

 Pa začnimo tekaško 2018!

 Prvotna ideja včeraj popoldne je bila, da bi šel malo pogledat letošnjo Kranjsko zimsko tekaško ligo, danes se je namreč odvijala meni najbližja tekma KZTL, tek na Mohor. Računal sem, da bi se zapeljal do sv: Jedrti nad Lajšami in potem peš na Mohor. 
 Sledile so računice, varianta B je že imela vključen start kar od doma, glede na potreben čas najhitrejših tekačev (malo več kot 45 oz. malo manj kot 50 minut)  in čas, ki ga rabim iz Železnikov do Mohorja (približno uro in 20 minut) bi moral iti od doma okrog 8:30.
 Varianta C je vsebovala že kar nekaj dodatkov, ki bi mi vzeli več časa, med drugim tudi zamujeno kosilo itd., pa sem se zjutraj odločil, da grem na pot uro prej, ne glede na KZTL...

Start

torej ob 7:30. Seveda je prej prišel na vrsto še celoten obvezni protokol skupaj z vsakodnevnim nizom vaj, ampak par minut pred pol osmo sem bil zunaj. Vzpon v Kališe in naprej do Sv. Križa (moj srčni hrib)


Sv. Križ 


Nadaljeval sem čez Površnico v Dražgoše in po cesti (smer Jamnik, Kropa) do Sv. Jederti

Sv. Jedert


nato pa po markirani poti na Sv. Mohor.




Ob poti



Tam sem bil dejansko po 1 uri in 20 minutah, kot sem računal, ampak celo uro pred prihodom tekačev KZTL...

Sv. Mohor


Jaslice ob cerkvi Sv. Mohor



Seveda ni imelo smisla čakati, zato sem se spustil v Pozirno. Nekako mi ni bilo do tega, da bi šel skozi vas Ševlje, zato sem raje šel bolj desno (po popolnem brezpotju) in se spustil v dolino Jablanovico in naprej do Dolenje vasi. Sledil je še vzpon na Sv. Miklavža

Miklavž

spust na Rovn in povratek na izhodišče, pravočasno za kosilo.

 Tole je nekaj tehnikalij: dolžina dobrih 25 km, dobrih 1600 višincev, slabe štiri ure časa, dobrih 1600 kcal...
 Sports tracker

To je bil moj prvi tekaški "podvig" leta 2018, ker je šlo za odločitev z danes na jutri, sem še enkrat več soliral, če bi bilo več časa, bi kaj lahko povabil koga, da se mi pridruži. Pa drugič!

 Po trasi (štiri cerkve) in fotkah bi lahko sodili, da to pa mora biti zelo pobožen človek. Lahko bi na široko filozofiral o tem, pa ne bom, ne morem pa mimo tega, da ne bi na kratko: V cerkev grem le, kadar je "tavelik mus", npr. krst, pogreb in podobno. Toliko nesmislov, kot jih slišim tam, jih ni nikjer drugje in celo mislim, da niti sami ne vedo, kaj govorijo. Vendar moram takoj dodati, da sta Cerkev (z veliko) in Bog (ali kakorkoli že kdo to imenuje) dve povsem različni stvari...problem je v tem, da si Cerkev Boga lasti, v resnici je pa malokatera ustanova tako daleč stran. Navsezadnje so tudi tisti tipi krvavi pod kožo... Zelo verjetno je, da sem bolj veren od večine tistih, ki so vsakodnevno pri maši, a ta vera niti pod razno nima nič skupnega z vsem tem. Navsezadnje pa to ni pomembno, bistveno je, kakšen je človek!
 Ja, cerkve pač stojijo na hribčkih in te rad obiskujem. Sama cerkev (z malo začetnico) pa je zgolj kulturni spomenik in zame zanimiv s te perspektive.








sreda, 03. januar 2018

Znebimo se bolečin v križu






Fizioterapevti pravijo, da najraje delajo s pacienti, ki pridejo k njim po poškodbi...za kakršnokoli že gre. Ti so v glavnem trdno odločeni, da izvedejo kvalitetno rehabilitacijo, ki jih bo povrnila k aktivnosti pri delu in/ali športu. Zato tudi natančno poslušajo navodila zdravnikov in fizioterapevtov in se jih tudi dosledno držijo, zdravljenje pa je v večini primerov uspešno.
 Če, na drugi strani, pogledamo obnašanje pacienta z, npr., kronično bolečino v križu, ki ga vsake toliko časa prisili v bolniški stalež: ta bo po obisku zdravnika po vsej verjetnosti deležen doze naklofena za 14 dni in še ene, če po 14-ih dneh stanje še ne bo v redu, verjetno pa bo dobil še napotnico za fizioterapijo, pripada mu osem obravnav. Osem je seveda absolutno premalo, ker v tem času ni pričakovati čudežnega olajšanja. Je pa osem čisto dovolj, da se pacient nauči vaj, katere bo izvajal tudi doma, pa ne le v tem obdobju...najbolje vseskozi vsakodnevno. Večina pacientov "ugotovi", da so te vaje brezvezne, ker itaq nimajo nobenega učinka.
 Tudi jaz imam enake izkušnje. Pogled nazaj mi pravi, da je bila morda poškodba rame pred dobrima dvema letoma pravi "blagor". Takrat sem, po operaciji, v času rehabilitacije začel resno reševati tudi probleme s križem. Ne rečem, da so dokončno rešeni...kdo ve, lahko se mi po kakšni napaki znova pojavijo.
 Sem se pa sam in v debati s kolegom, katerega problemi s hrbtom so bili še bistveno težji (operacija...) marsikaj naučil:

  1) Potrpežljivost! Prva dva meseca po začetku izvajanja vaj bi res lahko rekel, da ni učinka.
  2) Zjutraj v postelji, pred vstajanjem se je treba dobro pretegniti. Celotno telo. Parkrat sem fazo izpustil in nato takoj čutil, da nekaj ni v redu, da nekaj manjka.
  3) NIKOLI ne izvajajte vaj na način, kot ga vidite na prvi sliki tele povezave!! "Poznavalci" trdijo, da so to dobre vaje za trebušne mišice...morda res, a to so vaje za "sixpacke", za mišičnjake...pri bolečinah v križu si s takimi vajami delamo ogromno škodo...Torej nikoli obe nogi istočasno v zraku: niti pri vstajanju iz postelje. Vstajamo iz boka, noge čez rob postelje na tla in potem vstanemo!
  4) Dosledno izvajanje vaj, vsakodnevno! Imam samo tri pripomočke: dva kilska kvihta in en Thera-band vadbeni trak, pa jih vedno vzamem s sabo, tudi na dopust in na vikend. Nočem zaradi lenobe v nekaj dneh postaviti na kocko tega, kar že dolgo gradim.
  5) K vajam: da se jih dobiti na spletu. Izogibajte se tisti in podobnim iz tretje točke! Jaz sem po občutku malce kombiniral fizioterapevtske, internetne in "kolegialne" in si ustvaril svoj niz vaj v kombinaciji s tistimi za ramenski obroč, vse skupaj mi vzame zjutraj 15 minut časa. Po eni strani krepim stabilizatorje, ki dajejo oporo hrbtenici, po drugi strani pa še pred službo aktiviram mišice, da potem opravijo svoje delo v trenutku in tam, kjer je to potrebno.



 6) Povezave:
teorija 1
vaje za stabilizacijo hrbtenice in medenice... tu so v mojem programu 1., 2., 6. in 7. vaja
terapevtske vaje
nad bolečine z fizioterapevtskimi vajami

...to so le nekatere od njih... treba je le brskati in še bolj pomembno, preiti z besed k dejanjem!

Torej, kot vidite, zadeva še zdaleč ni enostavna, zahteva vztrajnost in malce truda že zjutraj, ampak se vsekakor splača.

NEVER GIVE UP!!

LP, vencelj



torek, 02. januar 2018

Povprečni rekreativec vleče črto pod 2017

Najprej rekreacija!

 Pravzaprav nič posebnega, nič novega. Precej podobno kratkima tekaškima inventurama 2016 in 2015, pa verjetno še kateri prej....zadnji dve sem izbrskal in preveril, kaj sem počel oz. pisal. Tole postaja že malce dolgočasno. Veliko sem bil na terenu po okoliških hribih, nekaj daljših tur (nič posebnega, max do 50 km), celo na 7-tekmah sem bil. Kokoš trail, Najnaj, Ratitovec, Slo trail 25 in Rašica trail 25, pa še na dveh KTZL začetek leta in to je to.
 Kako "začiniti" ta dolgčas? Tekem se ne grem več. Kadarkoli sem se predprijavil, mi je potem to šlo narobe in nekajkrat sploh nisem šel. Vsekakor pa si je treba postaviti cilj, ta je dobra motivacija za nadaljevanje.
 Se spustiti na raven "letom primerne" rekreacije ali verjeti Joeju v knjigi Hitri po petdesetem  in nadaljevati (oz. se vrniti) k intenzivni vadbi?

»V naši pomehkuženi zahodni civilizaciji je globoko zakoreninjen mit, da s staranjem nastajajo nekatere neizbežne in uničujoče spremembe, ki so zunaj našega nadzora. Največ, kar lahko upamo, je, da jih bomo s pomočjo vsakodnevnega odmerka tablet in diet odrivali, dokler bo pač šlo. Vzporedno s tem tudi verjamemo, da v starosti ne smemo početi ničesar živahnega in napornega. Da moramo varovati svoje krhke kosti in slabotno srce. Da prenaporne vadbe niso več za nas. Da se je treba ustaviti. Se ukvarjati z domačim vrtom, s počasnimi sprehodi ali z opazovanjem ptic. Živeti letom primerno. Normalno. Tako kot živi 'normalni' sosed,«
 ugotavlja Andrej Poznič, direktor založbe Ciceron, v kateri je izšla knjižna poslastica za športne zanesenjake Hitri po petdesetem.
 Sicer, če pogledam nazaj, sem na svojih poteh užival (skoraj) vsak trenutek, ampak...ljudje smo vendarle ustvarjeni tako, da rabimo malce vznemirjenja; nekaj, kar nam ostane v spominu; izzive, ki so nekaj posebnega...Moje najdaljše 2017 ture Sp. Danje- Ratitovec- Zali log- Blegoš- Davča- Porezen- Petrovo brdo- Sorica- Sp. Danje se komajda še spomnim, skoraj presenetila me je, ko sem našel zapis v svojem dnevniku.
 Kaj torej? Tu se še iščem.


Zdravje, delo...

 To mi zadnje čase daje več zadovoljstva...razveseljuje me vsaka nova delovna zmaga, naj bo v službi ali doma...in ni jih malo. V službi so bolj sprotne, za doma pa sva si prav v tem prazničnem tednu, ki sva ga preživela v Danjah, že zelo točno zastavila cilje za letošnje leto. Prav kmalu bo treba zastaviti prve korake za uresničitev...pozimi itaq ne bo nič, lahko pa pripravim teren za "visoki start" spomladi.

 Zagon, ki se ga morda da razbrati iz prejšnjega odstavka, je tisto, kar me je včasih poganjalo na tekaških terenih, sedaj pa mi tam tega manjka. Cilji, motivacija!

 Dobro leto je že, odkar sem se po poškodbi in operaciji rame vrnil na delo. Kaže na zelo dobro izveden operativni poseg (Artros, dr. Martin Mikek) in dobro, pravilno izvedeno rehabilitacijo. Zaenkrat nimam nobenih težav, delam lahko vse tisto, kar sem tudi že prej in tako naj tudi ostane. Sedaj si vsak dan pred službo (torej ob 5.uri) vzamem čas 15 minut za vaje ramenskega obroča, dodajam pa vaje za stabilizacijo trupa, predvsem za odpravo bolečin v križu oz. za aktivacijo mišic, ki hrbtenici dajejo oporo pri "nošenju" zgornjega dela telesa. Potrkam na les...zaenkrat sem z rezultatom zelo zadovoljen, vem pa, da se mi vsaka nedoslednost lahko hitro maščuje.


Naj dogodek 2017

Ni dvoma, koncert Nick Cave &The Bad seeds 








 Za konec še nekaj fotk prazničnega tedna v Danjah